Naš dan se je začel v zgodnjih jutranjih urah. No, ob 9h, pojem zgodaj je relativen. Pred studiem Mademoiselle smo se zbrali z ekipo. Postanek na jutranji kavi v dobri in zabavni družbi me je hitro zbudil in pripravil na dan plesa ob drogu v naravi in fotografiranja…vsaj približno. Boštjan nas je že na začetku prestrašil z vprašanjem, če je drog že popravljen – z drogom seveda ni bilo nič narobe, mi smo se pa dobro nasmejali. Zabavna pot se je pričela in tako smo se odpravili južno od Ljubljane, v iskanju popolnega kotička za fotografiranje. Ko iščeš ravno podlago s popolnim ozadjem je naloga težja, kot si najprej misliš in začetek je vzel več časa,
kot sem pričakovala. Smo se pa naklepetali in nagledali lepot Slovenije, katerih kljub bližini še nismo obiskale. Najprej smo se ustavili na poti proti Iškemu vintgarju in se obrnili zaradi zaprte ceste, nato pa se zapeljali še na Krim. Še dobro, da mi ni slabo zaradi ovinkov, če ne sploh ne vem kako bi kasneje prilezla na drog. Razgled na Krimu je bil čudovit, a bilo je takooo mrzlo, da sem si kar malo oddahnila, ko nismo mogli droga nikjer postaviti. Bi me najprej čakal tek gor in dol okoli vrha Krima, da bi se sploh približno ogrela, temperature tam res niso bile poletne. V iskanju popolnega kotička za fotografiranje in toplejših temperatur smo pot nadaljevali do jezera Rakitna.
To je bilo to kar smo iskali! Sončen dan, narava, voda in dobro razpoloženje! Seveda smo po poti najprej potrebovali postanek na kavi, potem pa smo se odpravili okrog jezera. Našli smo lepo jaso z razgledom na jezero in naravo okoli njega. Po hitrem ogrevanju in preoblačenju v športna oblačila Poledancerka smo en-dva-tri splezale na drog. Moje prvo plezanje je bilo precej štorasto, saj zaradi vetra in ne tako vročih temperatur še nisem dovolj ”zašvicala”, pa tudi širši drog kot običajno ni bil ravno mačji kašelj. Oprijem je bil sicer odličen ko se navadiš, začetek pa je bil kar težek. Kmalu sem odkrila da me noge tu držijo bolje kot običajno in se brez strahu spustila nazaj. Komaj čakam, da vidim kakšne slike so nastale na tej idilični lokaciji. Pri jezeru smo imeli tudi majhno občinstvo, ki je delovalo res spodbudno in presenetljivo nisem bila niti malo živčna. Super občutek je, ko je nekdo navdušen nad tem kar počneš in mislim, da je to odlična motivacija, ki te lahko potisne le še naprej. Ta občutek si moram nujno zapomniti za katerekoli nastope ali dogodke v javnosti. Fotografiranje ob jezeru se je končalo preden smo se sploh zavedli, da se je začelo, zdelo se mi je, da smo tam komaj par minut. Čas leti, ko se zabavaš:).
Pot je v nadaljevanju na srečo imela manj ovinkov kot 
pot na Krim, tako da si je celotna zasedba kar malo oddahnila. Odpeljali smo se do čudovitega polja s tradicionalnimi slovenskimi vasmi v ozadju in vonjem sveže pokošene trave v zraku.
Čisto sem se zaljubila v moj body za to slikanje, kot da bi bil narejen zame. Čipka, kombinacija črne in rožnate – waw! Vse bi bilo super, če me ne bi začelo obračati na drogu in nisem mogla narediti nič. Tudi to se žal zgodi kdaj pa kdaj, zato sem morala spremeniti načrt in se odločiti za katere bolj enostavne gibe. Malo razočarana, a prepričana, da v tistem bodyju tudi enostavnejši gibi izgledajo super. Na koncu dneva je le najpomembnejše, da smo delo dobro opravili in dobili ven lepe slike, na katere bomo lahko še dolgo ponosne. Dan smo zaključili v restavraciji ob Podpeškem jezeru in odlično pico. Po toliko dela si zaslužimo malo nezdrave hrane, kajne? Za rahlo utrujeno ekipo je bil po celem dnevu to najboljši zaključek. Pravzaprav so bili moji občutki nekje med radovednostjo, navdušenjem in utrujenostjo, tako da sem se čisto umirila šele ko sem prišla domov in skočila pod hladen tuš. Zdaj sem pa že v pričakovanju fotografij! Komaj čakam, da vidim rezultat našega dela na razstavi, tako da vsi v Mademoiselle 30. avgusta ob 19h!
Mademoisellka
