To objavo sem se odločila napisati, ko sem ugotovila, da že več kot leto lahko stopim na tehtnico in se ne obremenjujem glede številke. Zdaj je zame le še številka in ne nekaj, kar pove kdo si. Da pa sem prišla do te točke, pa sem potrebovala kar nekaj časa, tako da začnimo to zgodbo na začetku.

Kot najstnica sem spadala med tiste ekstremno suhe punce. Malo so na to vplivale moje drobne kosti, malo pa tudi dejstvo, da preprosto nisem jedla dovolj. Vsak dan sem se ukvarjala s kakšnim športom in bi mogla prilagoditi tudi obroke…a jih nisem. Še všeč mi je bilo, da sem postajala vedno bolj suha in moja postava mi je bila čisto normalna, sploh ko sem gledala revije s suhimi manekenkami in kupom dietnih nasvetov. Všeč mi je bilo, da izgledam krhka in nežna, sploh nisem razumela, zakaj ljudi, ki so mi blizu, skrbi. Moja podoba o sebi je bila čisto popačena in nisem videla tega, kar vidim zdaj, ko gledam stare slike.

Da sem začela skrbeti zase sem potrebovala šok, in to je bilo, ko sem stopila na tehtnico in dosegla številko, ki je bila tudi zame ekstremno prenizka. Pri nekaj čez 160 cm sem imela 39 kilogramov in ugotovila, da moram nekaj spremeniti, saj mi je teža očitno konstantno padala. Na srečo prihajam z okolja, ki me podpira, s srečne družine, in zato sem se tudi pobrala lažje in hitreje, a še vedno se ni čisto vse spremenilo v moji glavi. Morala sem namreč popolnoma obrniti na glavo odnos do hrane in telesa.
Kmalu je moja postava začela dobivati malo oblin in seveda mi to najprej ni bilo všeč, saj se nisem bila niti malo navajena. Kasneje sem si postajala vedno bolj všeč a nekatere težave so ostale, tudi moja sovražnica tehtnica. In ko sem prilezla do zdravih 50 kil, sem se počutila res slabo, a na srečo sem vedela, da je to še vedno boljše kot to, kar je bilo prej. Zdravje mi je postalo bolj pomembno kot to, da se stlačim v najmanjše oblekice v trgovini. Ampak še vedno me je en mali glasek v glavi sekiral zaradi te številke, kadarkoli je tehtnica pokazala nekaj nad 50.

Moj prvi trening plesa ob drogu sem obiskala kakšna 3 leta nazaj in seveda me je zasvojil po prvi uri, a nisem si mislila, da bo imel takšen vpliv na moje življenje, na mojo samopodobo. Vedno sem trenirala nek ples, a tu sem se končno našla. In ko so moje suhe roke in noge pričele dobivati mišice, mi sprva sploh ni bilo všeč. A ples ob drogu mi je bil preveč všeč, da bi prenehala samo zato, ker nisem več izgledala tako krhka. Tako je tudi ideal o nekem popolnem telesu kmalu zbledel. Ni se zgodilo čez noč, sploh nisem opazila, kdaj se je moj odnos do telesa tako spremenil. Preveč sem bila zaposlena z drugimi stvarmi, z močjo, z gibčnostjo in s kondicijo. Kljub temu, da nisem nikoli dobila mišic hitro, si nisem nikoli želela odnehati in še zdaj delam na ogromno stvareh. Začela sem tudi trenirati z utežmi in za punco, ki je vedno želela delovati nežna, mi je najboljše to, kako močna postajam s časom. Vsaj enkrat na teden vidim svoje telo v kratkih hlačkah in topu že tri leta in še nikoli nisem imela tako jasne predstave o sebi, kako se moje telo giblje, kako izgleda na različne dneve v mesecu, kako izgleda ko poziram ali pa ko sedim sproščeno. Ne skrivam niti modric, ki jih dobim po kakšnem treningu. Zdaj imam kar 15 kil več, kot na najnižji točki, pravzaprav sem pridobila skoraj polovico moje prejšnje teže, a se še nikoli nisem tako dobro počutila v svoji koži.

Všeč mi je, kako se vsako telo razvija na drugačen način, kako se spremeni z vadbo in kako z leti. Moj pogled na žensko telo se je čisto obrnil, saj sem se prej osredotočala le na neko nedosegljivo idealno telo. A zdaj vidim, da ni nekega popolnega telesa, ampak da popolnost najdemo v naši raznolikosti, v tem da smo vseh oblik in velikosti, in vse čudovite. Namesto, da se osredotočamo na težo, bi se morale osredotočiti na svoje zdravje in na stvari, ki jih imamo rade. Namesto da tekmujemo, bi se morale podpirati. Nočem zapravljati časa s tem, da opravljam drugo punco zaradi njenega celulita, povečanih prsi ali pa ozkega pasu, rajši občudujem ženske, ki počnejo to, kar želijo in sledijo svojim strastem. In to je to, kar nas definira – naše želje, sanje, strasti in ne številka na tehtnici, naša primerjava z drugimi ali mnenje drugih.

 

Mademoisellka

 

Vir fotografije:
https://i0.wp.com/www.polefreaks.com/wp-content/uploads/2013/08/all-shapes-and-sizes.jpg?w=750&ssl=1