Ples ob drogu je več kot zaporedje bolj ali manj preprostih elementov, povezav in gibov. Je tudi ples in ples od nas zahteva izražanje čustev, nastop, zabavo – za druge in/ali za nas same. Seveda, gre tudi brez tega, a tako ples nima nekega dodatne vrednosti, tistega posebnega faktorja, ki pritegne pogled, nas začara in nas popelje za kratek čas v nek čisto drug svet. Ne glede na to, ali razmišljaš o nastopih in tekmovanjih, ali pa želiš plesati le zase, v dvorani, ali udobju doma, ples postane nekaj čisto drugega, če vanj vpleteš čustva, del sebe, svoj lasten način izražanja. Kako pa lahko prideš do tega, da nehaš le ponavljati elemente in gibe, temveč vse skupaj spraviš v ples?
Vse seveda ne gre čez noč. Da lahko res plešeš, se moraš najprej v elementu počutiti dobro, sproščeno, in to dosežeš le z vajo. Ko ti element postane jasen in si hkrati dovolj močna in gibčna, vse kar steče samo od sebe. To ne pomeni, da moraš narediti špago ”v minus” in narediti zastavico – tudi enostavnejši (ne enostavni, saj noben element ni enostaven na začetku:)) elementi so lahko videti neverjetno, če jih izvedeš s čutom (in ne pozabi na špičke!).
Začutiti moraš glasbo, ne samo njen ritem, temveč tudi zgodbo, ki jo pripoveduje in čustva, ki jih izraža. Glasbi moraš s plesom dati gibanje, življenje, nenazadnje tudi sebe. In tu pridemo še do ene posebne točke. Vsak ima namreč svoj stil gibanja in tudi s tem naredimo ples ”svoj”. S tem dodaš piko na i, tisto čarobno sestavino, ki nas vedno znova pritegne, ne glede na velikost občinstva, prostor in priložnost. Da lahko poiščeš svoj stil, moraš seveda kar veliko preplesati, a ravno v tem odkrivanju sebe v plesu je lepota vsega. In lahko ti zagotovim, da boš med tem neizmerno uživala!
Mademoisellka
