Včasih je nujno potrebna trma in nek “push” tebi ljube osebe, da se začneš ukvarjati z nečim, kar je v vseh pogledih popolnoma izven tvoje “comfort zone”.

Tako je bilo z mojim začetkom treningov plesa ob drogu. Ko me je prijateljica zvlekla v Pulo na Pole Theater septembra 2015, sem si ples ob drogu zamišljala kot nekaj nerealnega zame, kar jaz nikoli ne bi mogla početi. Ne samo zaradi moje fizične (ne)pripravljenosti, ampak tudi zaradi nizke samozavesti, češ kakšna bi pa zgledala v kratkih hlačkah.

V Puli pa sem spoznala dekleta, ki so začetnice, ženske, ki trenirajo ples ob drogu že kar lep čas, in z vsakim prikazanim elementom, vsako plesno figuro, vsakim čutnim premikom roke ali noge, me je drog bolj privlačil.

In z oktobrom sem začela. Inštruktorico Tino sem spoznala že v Puli in že tam sem jo vzljubila, tako da mi je bilo samoumevno, da pridem k njej na treninge. Torej k družinici Mademoisellk.

In od prve ure mi je postal drog del mojega življenja, Mademoisellke pa sestrice, ki dobro razumejo moje težave in tegobe pri treningih, vsako novo modrico pozdravijo z odobravanjem in vedno z nasmehi ploskajo ob prvič lepo izpeljanem elementu. Vse te male stvari so bistveno pripomogle k mojem počutju na treningih in želji po vztrajanju, čeprav se še vedno včasih pogledam v ogledalo v studiu in se kislo nasmejim, ko pomislim na plesne elemente, ki me še čakajo in so na prvi pogled popolnoma skregani z mojim dojemanjem sebe in droga.

 

Ob tem res velika podpora pride s strani sotečajnic, ki imajo vsaka svoje težave in nikoli ne sodijo nobene po zunanjem izgledu, kar je največja spodbuda za dekle, ki se od osnovne šole naprej obremenjuje s svojo samopodobo. In tako samozavest raste, s tem pa tudi sprejemanje sebe točno take kot si. In kar naenkrat pristaneš na koledarju, na facebooku fotograf Boštjan Gunčar objavi tvojo fotografijo s snemanja in dobiš komentarje, ki so več kot spodbudni.

Veselijo se pa s tabo vse, tako sotečajnice kot inštruktorice. In takrat veš, da se boš soočila s kakršnimkoli izzivom, ki ti bo stopil na pot, in ne boš obupala, ker treniraš, kar te osrečuje in ti riše nasmeh na usta.

Vztrajam, ker želim dokazati tako sebi kot vsem tistim skeptikom, ki so mi kadarkoli v življenju rekli, da to ni zame, da z ljubeznijo do plesa, podporo in vzpodbujanjem tudi jaz lahko gledam iz višav na tla, z nogami, zavitimi okoli droga, in rokami, stegnjenimi daleč od sebe.