“Bi, prosim, napisala svoje iskreno mnenje o Mademoiselle?” se je glasilo vprašanje, ki me je pričakalo ob odhodu iz vaje.
“Ha, mogoče bi bilo pa bolje, če opišem zadnjo uro in pol, ki sem jo preživela tu, da si lahko vsak ustvari mnenje,” si mislim jaz.
Tako je bilo: danes je bil dan žabe. Čisto posebne žabice. Naši voditeljici vadbe sem prinesla Kinder jajček, ki sem ji ga obljubila za Veliko noč. Navdušeno ga je vzela in me objela. Malo se je še obotavljala, ali bi ga pojedla takoj, ali pa bi raje počakala na konec ure.
Hehe, še preden sem se uspela preobleči, je na pozdravnem pultu stala 
mala žabica. Žabica je skakljala, naša Lucija (voditeljica) pa še višje. Njen nasmeh je segal od ušesa do ušes, sladka čokolada pa je že poganjala njeno telo, ki je napovedovalo energičen in s smehom pogojen trening.
Začeli smo z ogrevanjem, ko je čisto po naključju bila predvajana glasba dneva s CD ploščka Crazy frog-a. No, pa smo tudi mi skakljali kot žabice.
Dobra ura treninga je minila tako, kot je izginil tisti Kinder jajček na začetku te zgodbe – v hipu.
Zato, kako dojemam Mademoiselle?
Bom naštela: pristnost, čustva, okolje, ki te sprejema ne le kot številko na članski kartici, ampak te (s)pozna(va), te motivira, je zabavno, malo noro, izzivalno in učinkovito; najraje si pa mislim, da tu vsi najraje kljubujemo gravitaciji in malo poletimo stran od vsakdanjosti.
