Od nekdaj sem ena tistih punc, ki je iz dna duše sovražila šport. Športna vzgoja, ekipni športi, atletika nikoli niso bili zame, kaj šele gimnastika, svojo gibljivost in razteglivost pa bi lahko primerja z krompirjem, nula, nijente, nada. Tudi po postavi sem mu bila kar podobna, prevelike prsi in zadnjica, široki boki, obilna stegna ter zaobljen trebušček so mi še dodatno “pomagali” pri tem, da sem se športnih aktivnosti upirala bolj kot stereotipna mačka vode. Ko se je približeval čas za nacionalno testiranje športne vzgoje, sem vedno razmišljala o novem izgovoru, zakaj bi ga lahko izpustila. Predvsem veso v zgibi, to je bila moja najljubša točka dnevnega reda. Osebni rekord – natanko 1sekundo. Zaradi poškodbe glave v otroštvu nisem nikoli plezala po drogu ali vrvi, delala prevalov ali koles, niti stoje, pa se iskreno glede tega tudi nikoli nisem ravno pritoževala.

Že od otroštva pa mi je bil zanimiv “ples ob štangi”. Imela sem željo, da bi nekoč tudi sama to preizkusila, vendar nam je televizija v kombinaciji drugih medijev to predstavila kot nekaj slabega, umazanega, nekaj, kar pač izvajajo v javnih hišah, tega pa se je potrebno nekako “sramovati”.

Najbrž je to edina želja, ki je z mano odraščala in ostala prisotna do štiriindvajsetega leta, ko sem izvedela, da imam zaradi začetka skolioze probleme z omrtvinčenjem telesa, ter da je zadnji čas, da se začnem ukvarjati z športom ter se razgibavati, če to hočem ali nočem. Začela sem iskati poledance studie po Ljubljani, ko pa sem po naključju srečala sošolko iz osnovne šole, ki pa je poledance pri Tini že nekaj časa obiskovala. Tako me je navdušila, da sem prvič stopila iz cone udobja in se prijavila na prvo uro. Rečem lahko samo WAW! Seveda sem imela pomisleke, da nisem dovolj gibčna, močna, suha, da bi to zmogla, pa najbrž bi brez Tine že zdavnaj obupala. Sčasoma sem opazila, da vsi elementi pač niso enako pisani na kožo vsem dekletom. Najbolj pomembno pa je po mojem mnenju to, da je ekipa sestavljena iz pozitivnih punc, ki si med seboj pomagajo in se spodbujajo. Jaz imam to srečo, da imam ravno takšno pri Tini in Jani, od katere dobim toliko pozitivnega »vajba«, da se mi nič ne zdi resnično težko.

Nikoli v življenju se nisem počutila tako pozitivno in zadovoljno sama s seboj kot se zdaj. Preoblikovala sem svoje telo, dobila mišice in pridobila na moči. Res je, da še vedno vsak prvi teden v mescu za nekaj minut zasovražim trening zaradi novih ogrevanj in vaj za moč, ampak sem se nekako sprijaznila z dejstvom, da mi ravno te vaje pomagajo pri tem, da se moja drža popravlja, postava pa počasi postaja takšna, kot sem si jo od nekdaj želela. Sedaj sem prišla do te točke, da v primeru, ko treninga zaradi službe ne morem obiskati, doma sama naredim ogrevanje in raztezanje ter kakšno vajo za moč, ker se mi zdi, da mi v nasprotnem primeru manjka ena kljukica na dnevnem planu.

Če misliš, da nisi primerna za takšen trening, ker nimaš moči in nisi dovolj raztegljiva, ti iz izkušenj povem, da tudi največji krompir in anti športnik zmore splezati in se obdržati na drogu, če le ima željo in dovolj spodbude, tega pa v tem studiu ne manjka. Škoda bi bilo, da tega ne preizkusiš samo zato, ker imaš napačno predstavo o sebi. Ženska si, zmoreš veliko več kot si lahko misliš.