Ples ob drogu je nekaj kar sem si želela poskusiti precej časa, preden sem dejansko zbrala pogum in se prijavila na tečaj. Verjamem, da se nam v življenju vse zgodi ob točno pravem času za nas, ne takrat, ko si nekaj želimo, ampak takrat, ko to rabimo. Po razhodu z bivšim fantom sem potrebovala spremembo in se odpravila na svojo prvo uro plesa ob drogu v plesnem studiu Mademoiselle. Ob vstopu v studio sta me prijazno pozdravila Tina in Grinch. Kasneje sem spoznala še Uroša, inštruktorice in ostale punce ter ugotovila, da so prijaznost, spodbuda, medsebojna pomoč ter hard work na treningih vrednote in stanje duha v studiu. Vem, sliši se kot ena velika povezana družina in tako tudi je. V takem okolju se počutim sproščeno, dovolim si biti jaz, upam si tvegati, delam napake in se iz njih učim. Učim se tudi od inštruktoric in ostalih punc, s katerimi smo postale prijateljice.

Ples ob drogu treniram že eno leto in se ga nikakor ne morem naveličat, ker je vedno nek nov element, ki ga še ne znam, elementi, ki jih sicer znam, pa bi jih rada izpopolnila, potem pa so tu še različne povezave med elementi, ki bi jih rada osvojila. Vsak nov element je nov izziv. Sprva se zdi težak in pomislim, da morda pa tokrat ne bo šlo, potem pa z vajo in s pomočjo inštruktoric izvedba postaja vedno lažja in sčasoma popolnoma osvojiš element. Vsak trening je težak, a prav v vsakem tudi neizmerno uživam. Tako kot v življenju tudi pri plesu ob drogu prestavljam mejo tega, kar zmorem, vedno višje ter postajam vedno boljša. Zaenkrat zaradi pomanjkanja časa treniram le enkrat tedensko, vendar priporočam in si želim izvedbo 2-3 treningov na teden. Ples ob drogu namreč zahteva veliko fizične moči in gibljivosti ter tudi in predvsem smisla za gibanje in povezovanje elementov v koreografijo. Zato bi sama kot sestavni del treninga poleg vaj za moč, vaj elementov na drogu in raztezanja na koncu ure dodala še komad, na katerega bi punce zaplesale vsaka svojo koreografijo, vsaka svojo zgodbo. To smo enkrat naredile z inštruktorico Lucijo in tisti trening mi je še posebej ostal v spominu. Sicer so v studiu koreografiji namenjene posebne ure, pa vseeno se mi zdi to lep zaključek treninga, povzetek tega, kar smo se med uro naučile, trenutek, ko si vzamemo čas zase, pozabimo na vsakdanje skrbi in si dovolimo biti samosvoje.

Ples ob drogu je zame način izražanja, potovanje skozi občutke, opomin, kdo sem in kaj vse lahko postanem, če zaupam življenju in verjamem vase. Ženske smo, povejmo svojo zgodbo skozi ples. Pokažimo, da smo samozavestne in dovolj drzne, da pometemo stran tradicionalne predstave o plesu ob drogu. Konec koncev je najlepša ženska tista, ki se dobro počuti v svojem telesu.

Zahvaljujem se Tini, Luciji in Jani za potrpežljivost, spodbude in trud, ki ga vlagajo v treninge.