V svet plesa ob drogu me je uvedla moja najboljša prijateljica, ki je že nekaj časa trenirala tukaj. Vedno, ko mi je pokazala, česa se je naučila, sem bila navdušena, a nisem zares verjela, da je to nekaj zame. Jaz nisem bila nikoli pretirano nadarjena za ples, tako da sem bila prepričana, da jaz pač ne morem biti tako močna in hkrati elegantna. Potem je minilo nekaj časa in ugotovila sem, da moram narediti nekaj zase, pa sem se prijavila na dan odprtih vrat.
Ko sem v studiu na lastni koži občutila energijo, o kateri mi je govorila
prijateljica, sem bila kot začarana. Vaditeljice v studiu vodijo z zgledom in so vedno v oporo (velikokrat tudi dobesedno, če je treba) ter se res trudijo gojiti duh, kjer se lahko vse povežemo med seboj, se sprejmemo takšne kot smo in potem skupaj postanemo še boljše. Pri treningih mi je najbolj všeč to, da nikoli ni dolgčas, vedno lahko delaš na nečem ali se naučiš nekaj novega. Kmalu tudi spoznaš, da imamo vsi kakšen slabši dan, da nas vse enako boli in da čeprav imaš ti krajše noge kot tvoja soseda, si ti mogoče malo močnejša, ona pa gibčnejša. In obe lahko uživata v plesu ob drogu.
In zaradi vsega tega mi nikoli ni bilo žal, da sem se vpisala, saj si s tem na vsakem treningu sproti dokazujem, da je to tudi nekaj zame, da zmorem stvari, ki se mi zdijo nemogoče in predvsem, da lahko premagam svoje negativne misli.
