Ta razmišljanja pišem v času ljubljanskega maratona, v katerem sicer ne sodelujem, a občudujem vse, ki so se pripravljeni v takšni meri posvetiti teku, redno trenirati in na koncu osvojiti nek čas in mesto. Bolj kot za zmago se mi zdi, da gre pri maratonu za preizkušanje sebe in svojih meja, s tem pa tudi za premagovanje sebe. Kaj pa ples ob drogu? Kakšne so sploh možne zmage pri plesu ob drogu, kako se lahko ocenjujemo ? Sicer obstajajo tekmovanja, ne moremo se pa ravno ocenjevati po času, ki ga lahko preživimo na vrtečem drogu, brez da stopimo na tla. Kako torej brez udeležbe na tekmovanjih veš, kako dobro ti gre, kako daleč si prišla, na nek objektiven način?
Pravzaprav to sploh ni težko! Tako kot pri teku cenimo vsak kilometer več, ki ga lahko pretečemo, in vsako minuto manj, ki jo za to porabimo, pri plesu ob drogu cenimo elemente, ki jih naredimo. Če je po prvem treningu na spisku le en uspešno izveden element, jih je po desetem že več, in po stotem še veliko več. Vsak element je tista ”majhna zmaga”, ki jo potrebujemo vsake toliko časa, da nas rine naprej in nas prepričuje, da se še naprej trudimo. Zagotovo se spomniš prvega obrata na glavo, prvega treninga na vrtečem drogu, prve špage na drogu, prvega plezanja, prvega elementa brez uporabe rok… Vse, kar se nam zdi na začetku nedosegljivo, nas še toliko bolj razveseli, ko uspemo.
Ravno zato je ples ob drogu šport, ki te potegne not, tudi če se ne nameravaš udeleževati tekmovanj. Ker vedno lahko napreduješ. Pa ne le v elementih, tudi v gibanju in izražanju, saj gre le za ples ob drogu. Morda najdeš stil, ki te čisto prevzame, svoj poseben način gibanja, povezave, ki jih obožuješ. Morda se nekoč znajdeš na odru – na tekmovanju ali na nastopu, brez da bi šla v ples ob drogu z mislijo na takšne izzive. Pusti se presenetiti in uživaj! :)
Mademoisellka
