Sodelavki Branka in Urša sta lani nekega pomladanskega dne klepetali o plesu ob drogu. Tema je pritegnila mojo pozornost, čeprav do takrat nikoli nisem razmišljala, da bi se preizkusila v tem.

Kakšnega prav posebnega odnosa do plesa ob drogu nisem imela, v meni ni bilo niti predsodkov niti kakšne strašne navdušenosti. A po naravi sem radovedno dekle in sem najprej vrtala v sodelavki, ki sta obiskali plesni studio Mademoiselle, nato sem še nekoliko pobrskala po spletu. Wau, kaj vse počnejo te ženske, a kaj hitro sta se moje občudovanje in zanimanje prelili v (razočarano) ugotovitev, da kaj takega pa zame verjetno ne bi bilo. Za ples sem vedno imela dve levi nogi, rojstni list pa tudi kruto poudarja, da se je prva od dvomestnega števila že spremenila v trojko. A Branka pripomni, da je ples ob drogu več kot le to. Ne le, da je zelo zabavno, ko se ”zarolaš”, tam so tudi vaje za moč, pa za fleksibilnost telesa … Hej, kaj pa pravzaprav lahko izgubim?!

Spoznala sem simpatično Tino, ki se je močno potrudila, da sva našli ustrezni termin (poleg naporne službe, imam še en kup hobijev, pa psov in mačk) in tako sem se aprila lani, v sredo popoldne, znašla v plesnem studiu. Joj, prejoj. Že poleti se nerada pojavim v kratkih hlačah, kaj šele, da bi nataknila res kratke hlačke, ki so nujna oprema za ples ob drogu. Pa še ogledala so povsod, da lahko res natančno raziščem prav vsak kotiček svojih bledih nog. Resno?!

Prva ura, prvi koraki, špičke na nogah in obrat, pirueta. V eno stran je še kar šlo, v drugo niti ne. (Kasneje sem ugotovila, da je to standardna težava, zaradi katere se ni vredno obremenjevati.) A da bi že po prvi uri obupala, to pa res ne gre.
Pa je prišla druga ura, tretja, vmes nas je Tina spoznala z vajami za moč, po katerih imam še zdaj mešane občutke, saj se počutim ”na pol mrtvo” in ”še nikoli tako živo”. Prišli so novi obrati, fireman spin, pa backhook … Brez bolečin ni šlo, koža je sem ter tja dobila kakšno hudo lekcijo (po nekaj mesecih je postala manj občutljiva), začutila sem mišice, za katere še vedela nisem, da jih imam, k sreči pa vsaj k modricam nisem pretirano nagnjena.

Tako so minevali tedni, meseci, jaz pa še kar vztrajam. Še več, vzljubila sem ta seksi šport.

Nihče te ne obsoja, ko ti ne gre, nasprotno. Verjamem, da se tam, kjer je dobra energija, zbirajo le dobri ljudje in v studiu to še kako drži. Še nisem prišla na uro, da me ne bi pričakala nasmejana Tina (in navihani Grinch) in da bi se dekleta v moji skupini kislo držala. Kako bi se potem lahko jaz. Vse skrbi, ki sem jih nabirala v dnevih med treningi, ostanejo pred vrati studia.

Izjemen občutek te preplavi, ko vzdržiš bolečino in se po več neuspešnih poskusih, ko ni in ni šlo, povzpneš po drogu, namestiš noge in razpreš roke (krucefiks). Dvigneš glavo, pogledaš se v ogledalo in vidiš Sebe. Zmagovalko. Dekle, ki se je pred meseci boječe postavljala nekam v kot, je zamenjala ženska, ki se brez težav pogleda v ogledalo.

Ker tudi za to gre. Vse te male zmage, ko hoolywood spin narediš v levo in desno, ko narediš eno skleco več kot prejšnjič, ko te hrbet zaradi utrjenih mišic ne boli več, ker se lepše držiš…, vodijo v samozavest. Moje telo še zdaleč ni popolno, še vedno je kakšen centimeter odveč, a čutim in vidim, da je močno in zdravo.

In ja, hudo zabavno je. Vrtenje okoli droga me popelje v otroštvo, ko sem se na travniku vrtela toliko časa, da se mi je v glavi zvrtelo in sem padla po tleh. Od sreče.