Na vadbah ob drogu se vedno najdemo sama prijazna bitja, zato so se mi zdele te besede o bontonu na začetku malo odveč. Zakaj bi sploh pisala, če se vse tako ali tako dobro razumemo in nimamo nobenih problemov? Škodilo pa ne bo, predvsem zato, ker s temi prej nezapisanimi pravili obnašanja morda komu damo vpogled na naše treninge in tako spravimo strah neko tremo. Sama se še vedno izogibam fitnesom, ker mi grejo pogledi tam kar malo na živce in potem se ves čas sprašujem, zakaj me kdo gleda, če imam mogoče strgane pajkice, če neko vajo narobe delam, če vajo delam s smešno majhno utežjo. Par takih izkušenj in vse me je minilo, mogoče prav zato, ker na vadbi ob drogu tega ni. Kakšna so tista nenapisana pravila, ki nam delajo treninge tako prijetne?
- Nikoli ne strmimo, samo občudujemo in pomagamo.
- Vedno pazimo druga na drugo in se tako izognemo (večini) udarcev. Če se že, se pa opravičimo in nasmejimo.
- Vsaki damo svoj prostor in čas, da se vključi, hkrati pa sprejmemo čisto vse.
- Na treningu nikoli ne snemamo drugih, razen kadar nas same prosijo.
- Postavljamo vprašanja in podpiramo druga drugo.
Ta pravila pravzaprav sploh niso neka pravila bontona, ampak zdrava pamet, odnos do drugih tečajnic in do sočloveka. Vsem nam je vedno lažje, ko smo v skupnosti ljudi, s katerimi se razumemo in na katere se lahko obrnemo. Ti je mogoče zdaj bolj jasno, kako so videti naši treningi in zakaj z veseljem vkorakamo v studio?
Mademoisellka
