Celo življenje sem bila antišportnica. Ne da se ne bi znala športno udejstvovati, ampak se mi je šport vedno upiral. Niti individualni športi, niti skupinski, nobena aerobika, nič me ni pritegnilo, prej odgnalo… Taki smo, antišportniki. :)
In potem sem zagledala povabilo studia Mademoiselle k enomesečni vadbi na drogu… Opa, to pa je nekaj, kar bi me utegnilo zanimati!! Ojoj, še sama sebi nisem verjela. Za začetek sem navdušila še prijateljici in se pustila presenetiti. Že sama radovednost je bila nekaj novega zame, saj je šlo za šport, navdušenje pa skoraj nekaj neverjetnega, saj se je oznaka “šport” že pri prvem obisku samo potrdila! Ne, to res ni hec, ne gre za zviranje ob glasbi, temveč garanje, če smo pošteni. Posebej, če nisi posebej športen tip in če imaš že nekaj let za seboj, ki jih nesramno razkriva tvoj osebni dokument. :)
No, ampak bolj se je vadba kazala za težko, večje veselje sem imela 
do tega, da bi dejansko tudi sama znala kaj “nemogočega”. In to mi dejansko tudi uspeva – kar je danes nemogoče, morda naslednji teden ali pa čez dva, postane realnost! Seveda napreduje vsak s svojim tempom in skladno s svojo frekvenco vadbe, ampak obravnava na treningih je še vedno tako individualna, da je res tista prava.
In, če v svoj prosti čas ne moreš vključiti pogostejših obiskov studia, je logična posledica nakup svojega lastnega droga. Kaj lepšega; ne spomnim se kdaj sem bila nazadnje tako vesela nekega nakupa (čevlji so pač svoja kategorija) in ne spomnim se, kdaj je bil nakup tako zelo upravičen (priznam, nakup čevljev nikoli ni upravičen).
Kaj pa je za antišportnico še poseben užitek? Ko nekdo, ki je precej športen (in povrhu še moški) ne more ponoviti prijema, dviga, lika, česarkoli na tem tvojem drogu!! :) In lepo je, ko je drog v uporabi s strani cele družine. Vsak od nas si je našel kakšno obliko “svoje” vadbe. Ne, ne bom nehala, še dolgo ne, saj mi je vadba, način treningov, rezultati, profesionalnost in prijaznost inštruktoric v studiu prava motivacija!
Hvala za vse, Mademoiselle!
